I 11 - Foce dell'Isonzo - Monfalcone / Naravni rezervat ustja Soče

To območje zaznamujejo obsežne površine, ki so jih v 20. letih prejšnjega stoletja pridobili z melioracijo (Bonifica del Brancolo), in ostanki gozda, ki je te površine nekoč povsem prekrival, danes pa jih porašča le mestoma in skupaj z naravnimi vodotoki iz arteških izvirov severneje ustvarja značilno krajino.

Na pot se odpravimo v kraju Riva Lunga in na razpotju pred restavracijo z igrali za otroke zavijemo desno. Pot nas vodi mimo gruče precej velikih topolov. Prav topoli so najbrž dali zemljepisno ime Alberoni, ki je zelo pogosto na priobalnih območjih med Tržiškim zalivom in delto Pada. Kmalu prispemo do drugega razpotja, ob katerem stoji votivna podoba Marije, ki so jo postavili v času melioracijskih del. Desno se razteza ravnica, značilna za tako pridobljeno ozemlje, levo, v smeri morja, pa mlajši borov gozd, ob katerem stoji kmečka hiša. Tu zapustimo dolgo ravno cesto, ki teče ob borovem gozdu, in gremo naravnost po kolovozu. Po dvesto metrih pridemo na most: pod nami je mlaka, kjer neredko vidimo želve in druge značilne močvirske živali. Vedno odprta vrata ob robu precej gostega gozda naznanjajo, da vstopamo na zasebno kmetijsko posestvo, nekoč last družine De Dottori; malo naprej na desni stoji pregrada iz kolov z odprtinami, skozi katere lahko opazujemo pestro živalstvo v mlaki, ostanku močvirja iz časa pred melioracijo (v lokalnem narečju "sguass", od koder je dobil ime tudi "opazovalnica Sguass").

Oznake na kolesarski poti nas usmerjajo levo, mi pa jo za kratek čas zapustimo in se napotimo prek dvorišča kmetijskega kompleksa: kmalu pridemo do nasipa, ki razmejuje območje delte Soče, oziroma natančneje, do rokava imenovanega Quarantia. Malo severneje lahko znotraj nasipa opazimo obsežno napol močvirno področje – to je nanos še enega naravnega vodotoka, ki je zaradi melioracije oslabel in se mu danes reče Brancolo morto.
Pokrajina vzdolž zadnjega dela toka reke Soče se je skozi stoletja močno spreminjala, v glavnem zaradi nestanovitnosti poti, ki so jim vode sledile na poti do morja, in posledično možnosti izkoriščanja okoliških površin. Glavni rokav je bila najverjetneje stoletja dolgo Sdobba, kjer je tudi današnji izliv reke. Tako je bilo do leta 1896, ko se je zaradi poplav tok preusmeril v Quarantio, ki je bila do takrat kratek, ozek naravni vodotok, ki se je napajal iz arteškega izvira in je tekel bolj ali manj vzporedno s Sdobbo. Ko so v 30. letih prejšnjega stoletja izvajali melioracijska dela na sosednjih območjih (Bonifica del Brancolo na levem bregu Soče, Bonifica della Vittoria s središčem Fossalon na desnem bregu), so tok Soče spet preusmerili v Sdobbo; med Sdobbo in Quarantio so zgradili "jez", mogočen objekt z velikimi loputami, ki se v primeru poplave pod pritiskom odprejo in omogočijo odtekanje vode v stranski rokav. Od takrat ima podolgovati pas zemlje, ki se razteza med rokavoma, otok Cona, natančneje zarisane meje ter bolj stanovitno, jasneje konfigurirano okolje in krajino; življenjske razmere, značilne za mokrišča, so omogočile naselitev tako selivkam in stalnim živalskim vrstam kot tudi zelo pomembnim rastlinskim vrstam. Na začetku 90. let prejšnjega stoletja je bil ustanovljen Naravni rezervat ustja Soče (Riserva naturale foce dell'Isonzo) z informacijskim centrom za obiskovalce ter nekaj objekti za raziskovanje in opazovanje; rezervat obsega območje otoka Cona in velik del levega brega reke.

Vrnemo se nazaj in nadaljujemo izlet po kolesarski poti. Zopet prispemo do nasipa: Quarantia je tu zelo široka in mirna. Na drugi strani vode se razteza otok Cona, ki ga oklepata Quarantia in zadnjih šest kilometrov toka reke Soče. Z vrha nasipa se nam odpira prečudovit razgled: na eni strani na otok Cona z informacijskim centrom, opazovalnicami, številnimi pticami in camarškimi konji; malo naprej se razprostira morje in v jasnih dneh lahko vidimo celoten Tržaški zaliv s Kraško planoto in istrskimi hribi; za nami se razteza ravnina z daljnimi vasmi, v ozadju pa obronki Krasa s tržiškim gradom (Rocca) in višavje vse do Julijskih Alp.

Izlet nadaljujemo po kolesarski poti do Punte Barene: tu se Quarantia neopazno izliva v morje, obala pa odločno zavije proti severu. Pot se nadaljuje ob vznožju nasipa, vsake toliko pa se lahko nanj povzpnemo in uživamo v razgledu, ki ga velikokrat poživijo različne ptice stalnice in selivke.

V bližini Rive Lunge, kjer je prvo od več betonskih stopnišč, naša pot zapusti rezervat. Malo pred tem lahko na levi vidimo še en vodotok, ki se je ohranil po melioracijah, potoček Alberone. Na drugi strani nasipa se peščine razširijo in tu se nahaja prvo kopališče; dvesto metrov naprej, ravno tako na desni strani, visoke krošnje nakazujejo bližino še enega naravnega vodotoka, Fiumisina, medtem ko je območje ob morju pogosto prizorišče kajtanja (deskanje na vodi s padalom), zlasti v dneh, ko piha močna burja.

Kolesarska pot nas pripelje do Marine Julie, letoviškega naselja, ki so ga zgradili v 70. letih prejšnjega stoletja v pričakovanju turističnega razvoja obalnega območja. Pot lahko nadaljujemo vzdolž nasipa, ki na drugi strani zgradb zamejuje mokrišče Cavana; območje je zelo zanimivo zaradi svoje naravne pestrosti in je, zlasti pozno poleti, zaradi številnih barvnih odtenkov tudi zelo slikovito. Lahko pa zavijemo v Marino Julio in se po kolesarski stezi vzdolž ceste odpravimo do kanala Brancolo in naprej do mosta, od koder nadaljujemo pot proti Tržiču (Monfalcone). Z mosta lahko na drugi strani izliva kanala v zaliv jadralskega kluba "La Vela" vidimo, kako teče delo v tržiških ladjedelnicah.

Severno od kanala Brancolo, na levi strani naše poti, se razteza najbolj zanimiv predel arteških izvirov mokrišča Cavana (SIC – Območje pomembno za Skupnost); če si ga želimo ogledati, gremo naravnost in nato zavijemo desno proti novi industrijski coni. Kolesarska pot pa se nadaljuje po ulici Bagni in pripelje do cerkve Marcelliana na zahodnem robu Pancana (Panzano).

Pred cerkvijo je vhod v javni park, kjer je bilo nekoč pokopališče. Pot nadaljujemo po drevoredu Cosulich, mimo vil za uslužbence ladjedelnic, nato pa prispemo do drugega javnega parka; nastal je v 50. letih prejšnjega stoletja na zasutem območju zaliva med zadnjo (danes edino še ohranjeno) elektrarno na Soškem prekopu (Canale De Dottori; glej Pot 3) in začetkom plovnega kanala Valentinis, ki ga vidimo na drugi strani ceste nasproti parka. Majceno pristanišče Nazario Sauro, ki leži tik pod cesto, je najsevernejša točka Sredozemskega morja.

Tu se naša pot priključi na sistem kolesarskih poti občine Tržič (Monfalcone) in na izbiro imamo več možnosti. Napotimo se lahko naprej ob kanalu Valentinis, lahko se v senci lipovega drevoreda San Marco podamo v središče mesta ali pa se odpravimo levo, čez park, vzdolž Soškega prekopa (Canale De Dottori) do parkirišča pri bolnišnici San Polo.

Download

Guida al percorso ita/slo

english/deutsch

Programma di iniziativa comunitaria INTERREG IIIA ITALIA-SLOVENIA 2000-2006

ADMIN